Če si že kdaj gledal televizijski poker dogodek in pomislil »Tako pa ne gre pri moji mizi!« – imaš popolnoma prav! Poker, ki ga vidiš na televiziji, je obdelan, zrežiran in zmontiran za dramatičen učinek. Tisto, kar igraš ti na zaslonu ali pri tedenskem domačem turnirju, je surova različica, medtem ko je televizijska verzija... no, poker v ličilih.

Čar montaže

Ko gledaš poker po televiziji, gledaš poker v živo, a ne neobdelanega pokra. Vse, kar vidiš, je filtrirano skozi časovni zamik, več kamer in nadzorni prostor, poln producentov, ki izbirajo, kaj in kdaj prikazati. Igra sama poteka naravno, vendar je pripoved skrbno režirana: kamere se preklapljajo na dramatične reakcije, prikazujejo se ponovitve vsakega blefa, komentatorji pa zapolnijo tišino z napetostjo in zgodbo.

Tako so karte resnične in poteze v živo, a je izkušnja oblikovana za gledalca. Namesto da bi pomislil na to kot na posnetek vrhuncev, si raje predstavljaj koncert v živo – z idealno osvetlitvijo in tonskim mojstrom, ki poskrbi, da vsak ton zadene popolno.

Učinek kamere za »luknjičaste karte«

Si se kdaj vprašal, zakaj se TV poker zdi toliko bolj "strateški"? Zaradi kamere, ki prikazuje karte. Ti kot gledalec si vseveden: vidiš vse karte, poznaš verjetnosti in kričiš »Kako je to lahko odložil?!« na TV. A igralci za mizo tega luksuza nimajo – slepi so za informacije, ki jih ti jemlješ kot samoumevne.
Kamera spremeni običajne odločitve v navidezni genij ali norost, kar popači občutek, kakšen je poker v resnici, ko si ti tisti, ki sedi za mizo in se potiš ob nepopolnih informacijah.

Stavke (in ljudje) so drugačni

Tiste finalke na televiziji? To niso tvoji povprečni $25 sit-and-go turnirji, jasno. Gre za high-roller dogodke z igralci, ki imajo velike bankroll-e, sponzorje in ugled na kocki. Vsaka poteza je pod povečevalnim steklom – zaradi denarja, pritiska in produkcijskih luči. In čeprav misliš, da približno veš, kako bi se počutil v takšni situaciji... ne veš. A če boš kdaj pristal za tako mizo, boš hitro spoznal, kako je vse pomnoženo.
Pri domači mizi nihče ne računa ICM ali skrbi za uravnoteženost imidža. Na TV je to kariera, ne prosti čas.

Urejanje osebnosti in pripoved

Producenti obožujejo junake in zlobneže. Ure posnetkov porežejo, da en igralec izpade kot hladnokrven mojster, drugi pa kot brezglavi hazarder. Reakcije, nasmehi, celo vzdihi – vse se uredi v funkciji pripovedne krivulje. V tvoji igri pa se vsi trudijo le, da ne polijejo pijače po mizi. Če si na solidnem turnirju, je verjetno večina igralcev pod stresom, ko se bliža denarna faza. Torej ni junakov, ni neverjetnih »tellov«, nobenih dramskih obrazov, ki jih boš videl v počasnem posnetku – niti popolne poker face iz kinematografskega close-upa. In veš kaj? Tudi to je PRAVI poker.

Tempo in psihologija

Poker na televiziji je napolnjen z adrenalinom. Hitri rezi, šumenje žetonov, merilniki srčnega utripa – medtem ko je poker v živo počasen, metodičen, skoraj meditativen. Morda boš 30 minut samo odlagal karte, preden dobiš igro, ki jo lahko odigraš. Tega nikoli ne bi pokazali v prenosu, in zato, ko gre za finalno mizo – tisto, kjer režiser ne more preklopiti kamere na drugo zanimivo dogajanje za drugo mizo – morajo komentatorji nenadoma zapolniti veliko praznega prostora brez akcije.
Televizijski poker je sprint verzija maratona, ki ga ti v resnici igraš – vse je v tem, da se ohranja visok srčni utrip gledalcev, ne pa prikazuje realnosti.

Previous Next

Televizijski poker je torej šov vrhuncev sicer počasnega, mentalnega športa. Namenoma prikazuje strategijo kot nekaj kinematografskega in srečo kot usodo. Poker, ki ga igraš ti, pa je avtentičen boj – poln majhnih potov, tiho odigranih foldov in ponižne resnice, da vrhunski poker ni vedno vrhunska televizija.

Zato, ko naslednjič pomisliš »To bi pa znal tudi jaz!« medtem ko gledaš svojega najljubšega profesionalca... se spomni: TV poker je drugačen. In ko boš enkrat na tej ravni, boš razumel.